Prostor, na katerem danes stoji madžarska prestolnica Budimpešta je bil poseljen že v kameni dobi. V prvih stoletjih našega štetja so bila tam pravzaprav tri naselja – Budim, Obuda in pa Pešta, ki so se v današnjo Budimpešto združila šele konec devetnajstega stoletja. Budimpešta ima danes 1,7 milijona prebivalcev in je šesto največje mesto v EU. Reka Donava še danes deli Budim, ki je na levem bregu, ter Pešto na desnem. Budimpešta ima 80 geotermalnih izvirov in največji jamski sistem s termalno vodo na svetu. Hribi Budima so večinoma iz apnenca, skozi katerega pronica voda, ki je skozi tisočletja ustvarila jame, med katerimi sta najbolj znani Pálvölgyi in Szemlőhegyi. Do danes je bilo v budipeštanskem podzemlju odkritih več kot 170 jam, in mnogo jih je še neodkritih. Molnár János je jamski sistem v Budimskem termalnem krasu, v njem pa je podvodno termalno jezero Malom, ki so ga odkrili leta 2008. Jezero se nahaja na poti Leo Frankel nekaj sto metrov od Magdaleninega mostu in je del celovitega sistema izvirov. Na eni strani jezera v smeri hriba Jozsef je globoka razpoka, ki so jo ljudje nekdaj uporabljali kot vhod v osrčje hribovja, ki mu danes pravimo jama János Molnár. Ta gorska soteska je znana že od nekdaj, saj so izvir uporabljali celo Rimljani za kopanje in  zdravljenje. V soteski, pod sedanjim nivojem vode so odkrili blatni zid iz rimskega obdobja. Vodo iz izvirov uporabljajo mlini iz 13. stoletja, prvi zapisi o njih pa segajo v leto 1276, ko je papež potrdil lastništvo nad mlini nunam, ki so živele na otoku Rabbits. Jezero Malom je verjetno obstajalo že takrat, saj so potrebovali vodo, ki je napajala mline, čeprav je prvič omenjeno v dokumentih iz 14. stoletja. Jezero, ki ga hranijo njegovi podvodni vrelci je od mimoidočih ločeno s steklenim zidom. V jezeru se prelivajo hladne in tople termalne vode, temperatura na 12 metrih globine je konstantnih 20 stopinj Celzija, medtem ko ima plitveje kar 27 stopinj, kar se spreminja z letnimi časi. Ta fenomen se imenuje hidrotermalni kras, ki ga sestavlja veliko jam vseh velikosti. Do tja vodijo kovinska vrata, jama pa je tudi pod zaščito Unesca in madžarskega okoljskega ministrstva.

Na dnu jezera Malom so potapljači odkrili rimske ostanke. Leta 1858 je farmacevt  János Molnár raziskal suhe predele jame in po analizi vode iz izvira odkril terapevtske učinke, ki so jih dobro poznali že Rimljani in Turki pred stoletji. Prvi poskusi izrisa jame segajo v 30. leta 20. stoletja, medtem ko so se potapljači v jamo prvič potopili v 50. letih. V 80-letih prejšnjega stoletja se je raziskovanje jame nadaljevalo in odkrili so še več novih delov jame. Prav zato se sistem danes deli na dva dela – »stari« in »novi« del. Da je sistem kanalov del velike jame niso vedeli vse do leta 2008, danes pa predstavlja najpomembnejši del raziskovanja jame pregled že znanih delov. Izdihani mehurčki zraka, ki povzročijo padanje mulja s stropov namreč hitro poslabšajo vidljivost, tako da so sedaj napeljane vrvi, ki potapljačem zagotavljajo varno vrnitev. Sčasoma se je razdalja med raziskanimi deli jame in vhodom v njo povečala, kar je tudi podaljšalo čas potopov raziskovalcev. Tako dandanes potopi trajajo več ur in zaradi večanja razdalj in globin imajo raziskovalci manj časa za odkrivanje novih predelov jame. Potapljači se morajo namreč potapljati vedno globlje, zato potrebujejo s seboj več dihalnih mešanic ali pa si jih pripravijo vnaprej v kanale spodaj. Za podaljševanje časa potopov v plitvih vodah uporabljajo mešanice z manjšim deležem dušika, za potope, globlje od 40 metrov pa uporabljajo zmes helija, dušika in kisika (Trimix). Uporaba tovrstnih mešanic pomeni tudi večjo varnost za potapljače, a obenem tudi podraži raziskovanje jame.

Leta 1974 je Pál Müller na podlagi opazovanj in raziskav objavil svojo teorijo o nastanku jam s termalno vodo in ovalnih niš. Po njegovem mnenju je nastanek jam povzročilo mešanje kraške vode različnih koncentracij in temperatur ter z visoko vsebnostjo kovin. Ker ima jama tudi danes aktivne kanale, po katerih teče voda, se še danes razvija, čeprav je to komaj opazno. Tako lahko v njenih kanalih še danes izvemo marsikaj o procesih izoblikovanja jame. Jamski sistem Molnar Janos je edinstven prav zato, ker so različni tuneli zaliti z vodo različnih temperatur. Te vode vstopijo v jamo na dveh ločenih predelih in se med seboj razlikujejo tudi po načinu gibanja. Ko vode dosežejo eno izmed velikih dvoran se hladne in tople vode zmešajo do določene temperature.

Raziskovalce je nedavno presenetila ugotovitev, da je začela voda teči v tistem delu jame, kjer prej tovrstne aktivnosti niso opazili. Izkazalo se je, da voda priteče iz ozke soteske, ki se lahko razširi in je prehodna z zgolj malo napora. Ko so sotesko razširili se je pred radovednimi očmi odprla jama in velikost kanalov je presenetila vse raziskovalce. V nekaj dneh so prišli do velikanskega sistema razpok, ki v velikosti daleč presega znane dele jame. Novi kanali so zaliti z vodo treh različnih temperatur. Termalna voda iz globin se v teh soteskah blizu gladine meša s hladno vodo, temperatura vode pa je odvisna od količine mešanih voda. Količina vode, ki so jo odkrili do sedaj, se ocenjuje na več sto tisoč kubičnih metrov. Zaradi nepravilnih oblik v jamskem sistemu je zelo težko oceniti količino vode v njem. Kanali v jami so nastali ob razpokah in tvorijo nekakšno mrežo. Načrtovanje potopov vzame raziskovalcem veliko časa, saj ni mogoče vnaprej oceniti temperature vode. Raziskave ene največjih evropskih jam so pomembne iz več razlogov. Voda v jami, ki leži pod stanovanjskimi bloki in prometnimi ulicami, je izjemno ranljiva. Le predrtje cevi ali puščanje cestnega kanala bi bilo dovolj, da bi odpadna voda dosegla jamo in onesnažila izvirsko vodo.

Do sedaj je bilo raziskanih več kot 6 kilometrov jam in tunelov z maksimalno globino 98 metrov, kar pomeni, da je jama Molnar Janos tretja najdaljša jama na Madžarskem. Vendar je sistem še večji in odkrivanja še vedno potekajo. Ocenjujejo, da vode po prelomnicah potujejo 6 do 7 tisoč let preden pridejo na plano pri enem od izvirov. Ob vrtanju v hribovju Budima so ugotovili da obstaja še ducat neraziskanih jamskih sistemov na različnih nivojih od 150 do 250 metrov pod zemljo in nihče ne ve, če in kako so povezani. Znanstveniki trdijo, da je budimsko hribovje nastalo pred 30 do 50 milijoni let, ko so Alpe na zahodu dvignile to območje in se je panonska nižina sesedla proti vzhodu. Jamski sistem Molnar Janos leži prav na prelomnici. Znanstveniki menijo, da je bil na tem območju pred milijoni let aktivni vulkan, ki je ob izbruhu zagrel kislo vodo, bogato z minerali in jo potisnil skozi razpoke. Plini, ki se dvigajo iz nižjih plasti vsebujejo vodikov sulfid, ki reagira z vodo, ter tako nastane žveplova kislina. Potapljači čutijo posledice kisline v vodi, saj razjeda gumo in kovine. Manšete na potapljaških oblekah in o-ringi v regulatorjih morajo biti pogosto menjani po raziskovanju jamskega sistema. Dno v globljih predelih jame je popolnoma pokrito z muljem, ki pada iz višjih predelov. Med potopom lahko jasno vidimo vroče izvire, in skorajda nikjer ni tokov. Ker se razmere v jami redno spreminjajo se je najbolje povezati z lokalnimi vodiči v Budimpešti. Na primer, dvorana, ki je bila prej polna CO₂  (na nekaterih zemljevidih je označena kot CO2 dvorana), je zdaj napolnjena z zrakom, saj so leta 2009 v strop izdolbli luknjo, ki je povzročila uhajanje plina. Tako lahko v tej dvorani izplavamo na površino in normalno dihamo. Globina v tej dvorani je 6 metrov, tako da tam nekateri potapljači opravijo zadnji dekompresijski postanek – seveda na površini. Z dolžino 5335 metrov je jamski sistem Molnár János na 48. mestu med 50 najdaljšimi znanimi jamami na svetu. Prva med njimi je Sistema Ox Bel Ha v Mehiki, ki je dolga 180.038 metrov.