Kiti so sesalci, ki svoje življenje v celoti preživijo v vodi. So ogromna, čudovita, inteligentna bitja, ki kot vsi sesalci dihajo s pljuči. So toplokrvne živali in imajo kot mladiči tudi lase ter so edini sesalci, ki so se prilagodili življenju v odprtih oceanih. Največji izmed kitov je modri kit, ki je obenem tudi največja žival na Zemlji, na žalost kot mnoge vrste, je tudi modri kit ogrožen. Med kiti se pogosto omenja tudi delfine in pliskavke, skupno jim je latinsko poimenovanje Cetacea. Delfini in kiti dihajo zavestno, kar pomeni, da je vsak njihov vdih posledica zavestne odločitve. Ti nežni, ogromni sesalci so izjemno inteligentni, znanstveniki predvidevajo, da so po inteligenci primerljivi s človekom. Vsako leto prepotujejo velike razdalje že tisočletja po enakih poteh, kar izkoriščajo ljudje, ki jih prestrežejo in jih lovijo zaradi mesa ali pa preprosto zgolj za lastno zabavo.

KITI V UJETNIŠTVU

Med državami, ki izvajajo lov na kite, je zagotovo najbolj zloglasna Japonska (poleg tega še Kanada, Islandija, Ferski otoki – Danska, in nekatere druge). V ZDA so v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja na veliko lovili orke (kite ubijalce), med njimi nekateri še danes životarijo v premajhnih bazenih v vodno-zabaviščnih parkih po ZDA in drugod. Najbolj znana med ujetimi orkami je zagotovo samica po imenu Lolita, ki prebiva v starem in daleč premajhnem bazenu v Miami Seaquariumu na Floridi od leta 1970, torej skoraj 40 let in je prisiljena delati po dve predstavi vsak dan. Torej je izvedla več kot 27.500 predstav. Je najstarejša orka v ujetništvu, v letu 2008 je bil o njen posnet film z naslovom Slave to entertaiment, ki je osvetlil problem kitov v ujetništvu, a še zmeraj ne dovolj, da bi Lolito izpustili v divjino, čeprav so strokovnjaki prepričani, da bi se brez problemov integrirala nazaj v svojo družino, ki še zmeraj prečka območje, kjer so ulovili Lolito. Lolita in druge orke, delfini in pliskavke v zabaviščnih parkih enostavno prinašajo preveč denarja svojim lastnikom in zato so izpusti nazaj v divjino izjemno osamljeni primeri. Denar je pač sveta vladar. Danes v ujetništvu v ZDA, na Japonskem in v Evropi živi 42 kitov ubijalcev, ujeti delfini in pliskavke sploh niso popisani.

JAPONSKA

Pa se vrnimo h kitolovu. Japonska trdi, da je lov na kite in delfine del njihove tradicije, kot tudi uživanje njihovega mesa. Dejstvo, ki ga Japonska rada zamolči  je, da je meso teh sesalcev močno onesnaženo z merkurijem (Hg), izjemno toksičnim elementom, ki povzroča nekoordiniranost gibov, odrevenelost okončin, oslabelost mišic, zoženje vidnega polja, poškodbe na srcu in možganih… Zastrupitev z merkurijem je na Japonskem že izbruhnila že več kot pred 30 leti in jo imenujejo tudi bolezen Minamata (po japonskem kraju, kjer je bila prvič odkrita). Japonska je do leta 1982, ko je Mednarodna komisija za kitolov (IWC) izdala moratorij za komercialni kitolov, lov neprikrito tudi izvajala. Na moratorij je vložila uradni ugovor, a ga je umaknila leta 1987 zaradi grožnje ZDA o omejitvi japonske ribolovne kvote. Trenutno je japonski kitolov omejen na lov z namenom raziskovanja, a pod to pretvezo še naprej izvajajo komercialni kitolov, kar sproža ostre polemike med japonsko vlado in ribiči ter državami, nasprotnicami kitolova. Najglasnejša nasprotnica je Avstralija, ki je februarja Japonski zagrozila, naj preneha z lovom na Antarktiki do novembra, ali pa se bo soočila z mednarodnimi sodnimi postopki. To so storili v želji, da bi preprečili pokol 1000 kitov v južnih morjih. Japonska je avstralskega premierja zavrnila, češ da s tem samo nabira glasove za bližajoče se volitve.

Japonska doživlja glasne proteste tudi znotraj države. Ravno v času pisanja tega članka poteka sodni proces proti dvema Japoncema, Greenpeaceova aktivistoma, ki sta razkrila korupcijo v japonskem programu kitolova. Oglasila se je tudi komisija Združenih narodov za človekove pravice (UNHRC), ki je povedala, da je japonska vlada kršila pravice teh dveh mož s tem ko jih je priprla. Junichi Sato in Toro Suzuki sta razkrila izjemno razvejano korupcijo, povezano s prodajo kitovega mesa na črnem trgu, s čimer so bili oškodovani davkoplačevalci. Japonska vlada je želela prikriti korupcijo tako, da je aretirala aktivista pod pretvezo da sta kradla. Junichi in Toru sta bila zaprta kar 23 dni preden sta bila sploh obtožena, podvržena zasliševanju več ur na dan, privezana na stol, brez prisotnosti odvetnikov in brez snemanja zaslišanja. Komisija ZN za človekove pravice je izjavila, da je bilo ravnanje dveh okoljevarstvenikov v javnem interesu razgrnitve kriminala na račun davkoplačevalskega denarja. Aktivista sta japonskim kitolovcem dobro poznana že od prej, saj je japonski Greenpeace že leta 2008 javno razglasil, da japonski uradniki kvarijo mednarodni ugled države s tem, ko lažejo o komercialnem kitolovu. Tistega leta so kitolovci napovedali ulov 1000 kitov, a so se domov vrnili s pol manjšim »plenom«, saj so jim štrene mešali aktivisti, tudi Greenpeace. Kljub temu, da je japonska vlada sprožila kampanjo, ki bi prepričala državljane, da je uživanje kitovega mesa njihova »državljanska dolžnost«, večina Japoncev le-tega še sploh nikoli ni jedla. Pravzaprav ima kitolov zgolj majhno podporo na Japonskem, saj ga večina ljudi povezuje z lakoto, ki je v državi zavladala po porazu v II.svetovni vojni

Te dni se veliko govori o filmu The cove (Zalivček), ki je letošnji dobitnik Oskarja. Film je dokumentarec in govori v vsakoletnem pobijanju delfinov v mestu Taiji na Japonskem. Rick O’Barry, idejni vodja filma, je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zaslovel kot  trener petih delfinov, ki so igrali v slavni televizijski seriji Flipper. Rick je sodeloval pri ulovu na stotine delfinov, ki so jih nato zaprli v razne akvarije in vodne zabaviščne parke z namenom, da sodelujejo v predstavah in s tem zabavajo ljudi. Priznava, da je spoznal izjemno inteligenco teh sesalcev, a je to dejstvo ignoriral, saj mu je delo prinašalo velike prihodke. V filmu O’Barry pove, da je v času snemanja serije leta in leta živel v hiši ob slanem jezeru, kjer je živel tudi eden od delfinov iz serije, Kathy. Ko se je serija predvajala, ji je prinesel televizijo na pomol, in delfinka se je rada gledala. Celo prepoznala je razliko na TV med seboj in drugimi delfini, ki so igrali Flipperja. Ko se je snemanje serije zaključilo so delfinko zaprli v premajhen betonski bazen, kjer je zbolela. Nekega dne je, po O’Barryjevih besedah, zaplavala v njegovo naročje, naredila globok vdih in ni več vdihnila. Kot sem že omenila, je vsak vdih njihova zavestna odločitev, in Kathy se je enostavno odločila, da ne vdihne več. Naredila je samomor. Takrat je O’Barry spoznal, kaj ji je storil in je od takrat je O’Barry najbolj poznan aktivist, zagovornik kitov in delfinov. Takoj po Kathyjini smrti so ga aretirali med poskusom osvoboditve nekaj zaprtih delfinov. Na dan Zemlje 1970 je ustanovil »The dolphin project«, katerega primarni cilj je osvobajanje delfinov v ujetništvu.

Že nekaj časa lahko na TV programu Discovery spremljamo serijo »Whale wars«, ki spremlja neprofitno okoljevarstveno organizacijo Sea Shepherd v boju proti japonskim ladjam med lovom. V njihovi ustanovni izjavi piše, da »uporabljajo inovativne taktike in direktne akcije, raziskujejo, dokumentirajo in tudi ukrepajo, ko se je potrebno upreti nelegalnim aktivnostim na morjih. Z varovanjem biološke raznovrstnosti našega občutljivega morskega ekosistema Sea shepherd želi obvarovati obstoj morskih vrst za prihodnje generacije«.

Sea Shepherd je prvo ladjo splavil leta 1978, seveda z enakim imenom, in njena prva misija je bilo posredovanje pri poboju mladičkov tjulnov, ki jih v Vzhodni Kanadi vsako leto pobijajo zaradi krzna. Od takrat je Sea Shepherd izpeljal več kot 200 operacij v skoraj vseh svetovnih oceanih. Ta trenutek ima organizacija tri aktivna plovila – 53 metrsko ladjo Stewe Irwin, Farley Mowat ter Yoshka, ki deluje na področju Galapaškega otočja, kjer prežijo na ilegalno ribarjenje.

Futuristična ladja Ady Gil, ki jo je ekipa aktivistov Sea shepherd pridobila šele lansko leto, je bila zaradi svoje hitrosti primerna za to, da japonskim ladjam fizično prepreči lov. A je ladja januarja 2010 po trku z japonsko ladjo tako rekoč razpadla na dva dela in se potopila. Posadka šestih aktivistov, ki je pred trkom Japoncem vrgla smrdeče bombe, je bila nepoškodovana, a je izguba tega plovila pomenila močan udarec za organizacijo Sea shepherd. Sea Shepherd delujejo na različnih področjih, od preprečevanja pobijanja delfinov v Taijiju (kraj, o katerem govori tudi The cove), ohranjanja edinstvenega galapaškega ekosistema, ki mu grozita ilegalni ribolov in lov na plavuti morskih psov, preprečevanja lova na mladiče tjulnov v Kanadi, ki je največji masovni lov na morske sesalce na svetu (Kanada je letos odobrila poboj 270.000 tjulnov), lova na morske pse, ter seveda lova na kite.